Sekumady Condé orje ledino v slovenskem medijskem prostoru, saj je prvi temnopolti novinar in voditelj Poročil na slovenski nacionalki. Odzivi javnosti na njegov prihod na TV so bili izjemno burni. Kar nekaj gledalcev je bilo mnenja, da temnopolti voditelj ne sodi v informativni program, sploh pa ne na nacionalno televizijo. Razburjenje je bilo celo tolikšno, da se je sedanja direktorica televizije, tedaj urednica oddaje Dobro jutro dr. Ljerka Bizilj, v oddaji odločno zavzela zanj. Poleg novinarskega dela, ki ga opravlja z dušo in srcem, v prostem času veliko ustvarja na vseh možnih umetniških področjih ter je lastnih dveh pasjih ljubljencev, gluhe dalmatinke Malayke in posvojenega hrta Curra.

1.) Kako bi se opisali v parih besedah?

Sem trmast ljubitelj vsega lepega, klasične glasbe, dobrih knjig, gledališča, narave. Vsega, česar se lotim, se rad lotim z vsem srcem, če ne zame nima smisla. Otroško navdušen nad vsem novim. Temperamenten, strasten. Hm… Sem Seku Mady Condé, bolje se ne bi mogel opisati.

2.) Kako je potekala vaša življenjska pot?

Rodil sem se v Slovenj Gradcu in odraščal v Mariboru. Od nekdaj me je zanimala umetnost. Najprej literatura. Ure in ure sem na počitnicah pri babici presedel s knjigo v roki in bral. Kmalu sem začel tudi pisati. Prvo pesem sem napisal pri devetih. Do danes sem izdal tri pesniške zbirke. Hitro sem se srečal tudi z gledališčem. Ob koncu osnovne šole sem igral v svoji prvi gledališki predstavi in jih kasneje kot igralec ali režiser nanizal še par. Pred štirinajstimi leti sem v mestnem gledališču Ptuj režiral svojo prvo monodramo  Sizif na begu. V zadnjem času se veliko posvečam fotografiji. Sicer trenutno večino časa namenjam svojemu novinarskemu delu, v prostem času, kolikor ga ostane pa še vedno nizam ideje za različne umetniške projekte.

3.) Bi lahko rekli, da zaradi barve kože orjete nekakšno ledino v slovenskem medijskem prostoru?

Na nek način ja, čeprav, kar vedno rad poudarim, stojim na ramenih kar nekaj temnopoltih, ki so se v slovenskem filmskem ali pa televizijskem prostoru že pojavili in že bili uspešni. Je pa res, da mnogi temnopolte raje vidijo v razvedrilnih programih, v informativnih nas je tudi v Evropi na nacionalnih televizijah sila malo. Ampak te ledine nikakor ne bi mogel orati sam, če me Miha Žorž in Arnold Marko ne bi  nekega dne zvabila na pivo in prepričala v vodenje jutranjih poročil. In če me Biziljeva ne bi sprejela, potem me ne bi bilo tukaj. Kako globoka je ta brazda, ki naj bi jo oral, in ali je v njej zrastlo še kaj, pa bom ocenjeval na stara leta. Bi si pa srčno želel, da bi za mano prišel še kdo od 'drugačnih'.

4.) Vaš oče prihaja iz Gvineje, kjer ste ga tudi obiskali. Kakšno je življenje tam v primerjavi z življenjem v Ljubljani?

Conakry je v primerjavi z Ljubljano predvsem bolj kaotičen, živahen, nepredvidljiv. Tudi prašen je bolj, zapacan, na vseh koncih se prepletata revščina in bogastvo, moderne vile in ob njih preproste pritlične hiške, krite s pločevinastimi strehami… Poln je nasprotij. V času kolonializma se je Conakryja držal vzdevek Pariz Zahodne Afrike. Leta vojaške diktature so naredila svoje in zdaj je le še bleda slika te nekdanje 'pariškosti'.

5.) Baje ste tudi v sorodu z aktualnim predsednikom Gvineje?

V sorodu sem z aktualnim predsednikom. Sem tudi v sorodu z nekdanjim poslancem v državnem zboru, svetovalcem ministra za šolstvo, pomembnim imamom v rojstnem mestu mojega očeta. V sorodu pa sem tudi z uslužbencem železničarskega podjetja, kmetovalcem iz Kankana, prodajalko na tržnici v Kankanu itd. Iz afriškega zornega kota je pomembneje to, da pripadam družini Condé in uspeh vsakega posameznika v njej je uspeh celotne družine.

6.) Kakšna so vaša življenjska načela, ki se jih držite?

Hm… cel kup pregovorov, rekov in citatov mi v tem trenutku pride na misel. A najpomembnejše je, da si zmeraj zvest samemu sebi in se neprestano zavedaš od kod prihajaš ter kam greš.

7.) Imate pa tudi izjemno radi živali?

Živali imam resnično rad. Saj veste, kaj pravijo, bolj ko spoznavaš ljudi, raje imaš živali. Že devet let mi družbo dela dalmatinka Malayka, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu. Pred nekaj meseci se ji je pridružil še španski hrt Curro, ki iz dneva v dan postaja bolj razposajen in radoveden. Včasih razmišljam, da mi je na nek način žal, da svojim psom nisem dal več, morda kak izlet v neznano, kakšna ura potepanja več… A ko Malayko popraskam za ušesom se povsem stopi, kot da sem ji dal največji zaklad. Curro se ob božanju čisto po hrtje prisloni ob tebe in razneži. Tako malo je včasih treba za pasjo srečo.

8.) Kaj vam pomeni Ljubljana? Kaj vam je tu všeč in česa si še želite?

V Ljubljano sem se preselil pred 12 leti. Doživljam jo kot enega od domov. Všeč so mi njeni skriti kotički, njena sramežljivost, ko fasade katere izmed ulic zadišijo po velikih mestih Evrope. Všeč mi je vso zelenje, ki ga ponuja, všeč so mi posedanja ob Ljubljanici, na gradu, na Rožniku. Če se le da, se skoznjo rad sprehajam z očmi turista. Opazujem fasade, prej nepoznane trgovinice, knjigarne. Težko bi rekel, da kak njen del še posebej obožujem, veliko kotičkov je, kjer sem rad s svojimi dragimi. Tudi pogrešam ne česa posebnega, za zdaj mi Ljubljana daje vse kar potrebujem.

9.) Načrti in želje za prihodnost?

Hja, kar nekaj načrtov je… želja še precej več… A o tem takrat, ko bodo načrti dozoreli in želje obrodile sadove.

Pripravila: Urška Košir

Foto: osebni arhiv Sekumady Condé

Twitter: https://twitter.com/sekumconde