Primož Kobe je eden najuspešnejših slovenskih maratoncev. Svojo kariero je začel v Ljubljani, kjer je pretekel že 3 Ljubljanske maratone, leta 2010 pa polmaraton, ko je tudi postavil rekord proge. Leta 2012 je nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Londonu.

Skupaj je pretekel že 11 maratonov: 3 v Ljubljani, 2 v Berlinu ter v New Yorku, Barceloni, Londonu, Linzu in 2 v Radencih. Kot prednost maratona v Ljubljani v primerjavi z ostalimi, navaja to, da lahko spiš v svoji postelji in zajtrkuješ doma. »Ljubljanski maraton zelo raste in seveda si vsak želi zmagati na domačem terenu, upam da se bo ta želja tudi meni kdaj uresničila. No sicer se je enkrat že, saj sem zmagal polmaraton v Ljubljani leta 2010 s časom 1:04:55,« kar mu je uspelo doseči po 10 mescih treninga in je v Ljubljani edini najhitrejši čas v lasti Slovenca. Sicer pa je njegov maratonski rekord 2:14:50, katerega je dosegel v Linzu, ko je izpolnil normo za olimpijske igre. »V Ljubljani je vsako leto boljša atmosfera, zvišuje se število udeležencev in podpora slovenskim tekačem, kar me veseli. V bistvu ima Ljubljanski maraton same pluse in zelo raste. Leta 2005, ko sem začel, je bilo udeležencev nekaj čez 7 tisoč, letos pa jih je bilo že skoraj 20 tisoč. Rad bi še postavil dober rezultat v Ljubljani, morda postavil slovenski državni rekord.«

In zakaj bi nekdo sploh želel preteči 21 ali 42 km? »Preteči mesto v živo ima svoje čare. Tek po betonski džungli (npr. maraton New York, Madrid, Stockholm, Tokyo) je pravi spektakel. Ko na startu za teboj stoji kakšnih 50.000 ljudi in vsi štartajo naenkrat, nad tabo helikopterji, horda Kenijcev, ki začnejo teči 20 km/h, milijon ali 2 milijona gledalcev ob progi. Če se lahko meriš z najboljšimi in si v ospredju teka ali celo premagaš koga na cilju in slaviš zmago, je to najslajše.«

S tekom se je začel resno ukvarjati leta 2010. Zaradi poškodbe pa na nedeljskem maratonu v Ljubljani žal ni nastopil. »Od olimpijskih iger 2012 sem imel leto in pol poškodovano levo petnico, potem je bila druga ljubosumna in sem si poškodoval še desno petnico,« se pošali 34-letni novomeščan, ki pravi, da ima za seboj kar težko obdobje, ki pa gre počasi h koncu. Obrazloži, da imajo tekači pogosto preobremenitvene poškodbe, ki jih je težko zaznati, saj običajno ne bolijo konstantno. Na levi nogi se mu je odtrgal košček kosti na narastišču ahilove tetive, »ker nisem miroval, se mi je ves čas premikalo in se ni dobro zdravilo. Zdaj sem poškodbo saniral v Nemčiji. Pri nas je namreč zdravstvo zelo slabo, nikjer te ne obravnavajo celostno. Zdaj pa počasi spet obuvam tekaške superge, sicer tečem zelo penzionistično, kar pomeni, da še nisem tekel več kot 5 km in še opazujem kako se odzivajo noge, vedno moraš počakati 2 dni, da vidiš, če se bo morda vnelo.«

Primož je tudi profesor športne vzgoje in ima svoje podjetje ter društvo, kjer vodi tekaške skupine, v katerih ima v Novem mestu okrog 90 tekačev. Čeprav je novomeščan, rad zahaja v prestolnico. »Všeč mi je, da Ljubljana podpira šport. Tudi sam dvakrat tedensko treniram v Ljubljani v skupini Romana Kejžarja. Moji glavni treningi so na stadionu ŽAK, upam, da se bo še kaj prenovil, da bomo imeli pokrito atletsko stezo, saj pri nas praktično nimamo atletskih tekmovanj pozimi. Slovenija je tako majhna, da bi lahko vsi trenirali v Ljubljani. Že zdaj recimo pridemo iz vseh vetrov na trening v Ljubljano: jaz iz Novega mesta, Tone Kosmač iz Hotavelj, Lucija Krkovič iz primorskega konca... Tako je Ljubljana odlično stičišče za športnike iz vse Slovenije.«

Na vprašanje ali si kdaj med maratonom reče 'kaj mi tega treba' odgovori: »Ko vzljubiš tek, to počneš z veseljem, zastaviš si nek cilj in mu slediš. Ko uspe uresničitev, se vzbudi neizmerna količina sreče in endorfinov. Treningi so dejansko težji kot sam maraton, še posebej, če si med treningi sam.« Omeni, da se je za olimpijske igre pripravljal kar sam, hkrati pa poudarja pomembnost moči skupine. »Pri teku je pomembna tudi moč in opora množice, veliko lažje se premaga dolg trening v skupini. Leta 2010, ko sva s Tonetom Kosmačem pritekla rekord proge v Ljubljani, sva tekla s skupino 20-ih kenijskih tekačev, čeprav je bil tempo (pre)hiter za naju, sva se zavedala, da morava ostati zraven. In ravno zaradi medsebojne opore nama je uspelo in sva jih na koncu celo prehitela.« Slednje pa velja tudi na splošno v življenju na drugih področjih, ugotavlja. »Če bi recimo v Sloveniji stopili skupaj, bi lahko dosegli več. Vsak nekaj želi od države, nihče pa ne bi nič naredil za skupnost ali za blaginjo, da bi vsi živeli boljše. Nismo uspešni, če ni sloge, v slogi je moč.«

Včasih pa je dobro biti tudi sam s seboj in teči v naravi. »Najraje seveda treniram v naravi in odkrivam nove poti. Lahkotni treningi so vedno v užitek, cilj treningov je sprostitev, ob tem pa odkrivanje novih poti in kotičkov, srečevanje srn, zajcev... Opazovati trase v vseh letnih časih, ko je prav vsakič nekaj drugače in se jih nikoli ne naveličaš.« Primož si upa trditi, da ima uspešen tekač tudi večje možnosti za uspehe v življenju. »Preko športnega življenja se naučiš izpolnjevat cilje. Prav tako pa te nauči, kdaj od sebe zahtevaš preveč. Pa tudi, da ni vrhunskega rezultata brez kakšne bolečine. Če znaš prenesti fizično bolečino pa se tudi druge stiske v življenju zdijo manjše. Šport te definitivno okrepi in ti lahko pomaga.«

Kaj pa je za novomeškega tekača najljubši del? »Veliko ne-tekačev ne ve, da dober občutek pride po teku in ne med njim, vrhunec pride na koncu, ko prideš izpod tuša in opereš vso umazanijo iz sebe, takrat si kot nov človek, prekrvavljen, vsaka celica živi in imaš občutek, da živiš življenje s polnimi pljuči. Tek je nedvomno boljši stimulant kakor kava,« še dodaja Primož. »Zaradi nekaterih gibalnih težav pa tek morda ni primeren čisto za vsakogar, a vsakemu zdravemu človeku bi ga priporočal. Še posebej tistim, ki sicer ne gibajo zaradi pisarniških in sedečih služb ter stilov življenja. Takšni to nujno potrebujej, kdor nima tega ravnotežja bo ali zbolel ali imel neke psihične težave. Tek je odlično zdravilo proti psihičnim boleznim pa tudi fizičnim. Poznamo pa seveda tudi drugo skrajnost, to so odvisniki od teka. 'Tekoholizem' nastopi, ko ti tek enkrat dnevno ni več dovolj in ljudje samo tečejo, tečejo, kakor da bi radi nekam zbežali. Vsak tekač mora znati tudi ne teči in opazovati - tako kot sem jaz tri leta (smeh). Skratka, pomembna je zdrava količina teka in počitka.«

Za prihodnost so, kljub poškodbam, cilji postavljeni: »Cilji so prilagojeni trenutnim razmeram. Moje telo je že malce pozabilo, da sem tekač. A prvo moram poskbeti, da sem zdrav.« Sicer pa ugotavlja, da je res vse za nekaj dobro, saj je lahko v času poškodbe počel stvari, za katere prej ni bilo toliko časa. »Če bo poškodba zdaj v redu, upam,  da bom ujel še zadnji vlak za olimpijske igre v Riu naslednje leto, do konca maja imam namreč še čas, da izpolnim normo. Ah, kaj upam, norma bo!«

Pripravila: Ana Vehovar

Uredila: Urška Košir

Foto: osebni arhiv Primož Kobe