Matjaž Tančič - 3D fotograf

Matjaž Tančič je prepoznaven po svojih dolgih brkih, še bolj pa po izjemnih serijah fotografij, ki jih je ustvaril v bogati fotografski karieri. Rojen je bil v Ljubljani, fotografijo je doštudiral na University of The Arts v Londonu, sedaj pa živi in ustvarja v Pekingu. Čeprav jih šteje šele 32, je že pred dvema letoma prejel naslov najboljši 3D fotograf na svetu (World Photography Organization, 2013).

V Ljubljani je od danes naprej premierno predstavljen njegov najnovejši avtorski projekt v 3D tehniki z naslovom »3DPRK. Portreti iz Demokratične ljudske republike Koreje«. V njem je ovekovečil več kot 100 portretov državljanov Severne Koreje različnih starosti, družbenih statusov in poklicev. Njegova želja pri ustvarjanju je bila, da se popolnoma izogne vsem predsodkom in predstavam ter predstavi resnične ljudi, ki živijo v Severni Koreji. Otvoritev razstave bo danes ob 20h v Galeriji Fotografija. Toplo vabljeni!

1.) Kako pride človek na idejo, da bi posnel serijo portrertov v Severni Koreji?

Vse je bilo čisto naključno. nekega dne sem se na Kitajskem dobil s prijateljico, ki dela za turistično agencijo Koryo. Agencija, katere lastnik je Britanec, že 15 let organizira potovanja v Severno Korejo in pogosto organizirajo sodelovanja z umetniki, športniki ter so odprti za vse. Severni Koreji je namreč v interesu vsaka pozitivna novica, ki se sliši od države, saj posledično izpade manj demonska, kar jim prinese več posla. Zgodilo pa se je dejansko tako, da je Nick ravno med najinim sestankom prišel v pisarno pa mu je prijateljica podala mojo mapo naj si jo pogleda. Ko je prelistal do konca, je dvignil pogled in rekel le: "Noro, bi delal kaj v Severni  Koreji?" Seveda sem bil takoj za, a je od takrat potem minilo še skoraj 9 mesecev, da so tudi pristojni v S Koreji rekli ja, saj so zelo previdni.

2.) Kaj se je dogajalo v teh 9 mesecih?

S Korejci so precej posebni in imajo t.i. 'mehke' postopke. Agencija je na primer imela turo v Severno Korejo pa so šli njeni predstavniki skupaj z vodilnimi na pijačo, kjer so predstavili zadeve, ob naslednji turi so  jim prinesli še zavoj cigaret, pa zraven malce povprašali, če so že kaj razmislili...  Potem so šele lahko končno odnesli gor moj portfolio in ta jih je navdušil, ampak kljub temu še nismo bili na cilju. Tam je vse skupaj postavljeno zelo hierarhično, oni morajo vprašati svojega šefa, ta mora vprašati svojega nadrejenega pa še enga in še enega… Vedno vsi postavijo vprašanje, zakaj bi nekdo želel priti k njim? Zaradi vse te negativne zahodne medijske propagande dejansko ne želijo dodatno česa izgubit. Če bi na primer jaz fotografije umestil v negativen kontekst, bi s tem državi povzročil samo škodo.

3.) Kako pa je potem izgledalo samo potovanje in delo po Severni Koreji?

Ker sem bil z agencijo Koryo, ki tam uživa veliko mero zaupanja, sem lahko prišel skoraj do vseh željenih stvari. Sem se pa že prej ogromno pripravljal na to pot, saj sem sprva od te razvpite države vedel ravno toliko kot nek povprečen Slovenec, morda za odtenek več, glede na to, da živim skoraj v njihovi bližini, a sem bil vseeno poln predsodkov. Ko sem tako ogromno bral in pregledal kup videov in dokumentarnih filmov za in proti, sem šel tja bistveno bolj neobremenjen. Sicer pripravljen na vse, ampak 'nepopisan' in sem si rekel kar bo, bo. Nisem si želel delati utvar, spraševal sem se, ali bom sploh lahko ustvaril kakšen dober material, nisem vedel, koliko me bodo nadzirali in kaj mi bodo sploh dovolili. Ko sem prišel tja, je bila izkušnja čisto nekaj drugega. Moj prvi vtis ob stiku z državo je bil kot, da sem pripotoval nazaj v času. S Koreja je sicer čisto normalna država, vse je urejeno, le vizualno izgleda kot Jugoslavija v 50, Rusija v 60, ali Kitajska v 80 letih. V vseh naštetih državah smo šli čez iste stvari in meni je bilo to potovanje kot nek 'vizualni flashback'. Čeprav stare Jugoslavije kot take nisem veliko doživel, sem bil vseeno v njej rojen, bili smo pionirčki, spomin se rdečih zastav in harmonik. V S koreji sem dobesedno prestopil časovni portal in kar sem tam videl, mi je bilo čisto vse zanimivo. Še žlico, ki jo dobiš ob kavi, sem vsakič prijel v roke in jo ogledoval čisto od blizu, saj je imela tak starinski ornament. Celotna izkušnja je bila izjemno pozitivna in težko bi mi bilo še bolj zanimivo.

4.) Glede na to, da ste delali portrete ljudi, ste prišli tudi v stik s prebivalci Severne Koreje. Kakšne izkušnje ste imeli z njimi, kako bi jih opisali?

Ljudje, kolikor sem jih spoznal, so bili vsi super. Morda so bili nekateri portretiranci malce zadržani, ampak temu je verjetno botrovalo tudi dejstvo, da smo precej hiteli. Pogosto smo nekam prileteli, jaz sem se razgledal naokrog in si izbral koga bi slikal. Nato je do te dotične osebe pristopil vodič, ki je razložil kako in kaj, ampak seveda, za to dotično osebo sem bil kot da bi priletel iz Marsa. Čim smo na kakšni lokaciji imeli malo več časa pa je bilo takoj bolj sproščeno vzdušje, v bistvu enako kot pri nas. Edino pogovarjat se ne moreš z nikomer, ker angleško preprosto ne znajo in gre posledično vse preko vodičev. S tem je že v osnovi onemogočena možnost, da bi izvedel kaj osebnega, zato niti ne sprašuješ.  Kar se tiče mojega ustvarjalnega dela pa lahko rečem, da sem se počutil popolnoma svobodno. Nisem se počutil nadzorovan, prisluškovan, ali kaj podobnega, s seboj sem imel 6 fotoaparatov pa niso pogledali ene same fotke. Je pa res, da smo se vse jasno dogovorili že predhodno. Jaz sem jim povedal točno kaj hočem, oni so mi povedali 'pravila igre' in mi dali dva vodiča, ki sta bila hkrati tudi moja prevajalca, asistenta in producenta. Oba sta tistih 10 dni, ko sem bil tam, dobesedno garala zame. Na splošno moram reči, da nisem doživel niti ene negativne stvari. Še najbolj me je 'bolelo', ko sem videl veliko zanimivih stvari pa jih nisem smel slikati, kot npr. vojake zaradi varnosti. Spominjam se prizora, ko smo se nekega dne peljali po cesti in je mimo avta tekel bataljon vojakov s starimi 'vintage' plinskimi maskami in bi ga z največjim veseljem in zanimanjem ovekovečil. A takrat nisem prijel fotoaparata, niti pogledal nisem proti vodičema, da bi vprašal, če lahko slikam, saj sem vedel, da ne smem. Glede na to, da sta bila vodiča izjemna človeka, ki sta mi bila popolnoma na uslugo, nisem želel nič delati na skrivaj ali karkoli poskušat, saj vem, da bi zaradi mene na koncu v težavah pristala prav onadva. Na splošno lahko rečem, da večina stvari, ki jih o Severni Koreji izvemo iz zahodnih medijev, ni resnična ali pa je vse skupaj vzeto iz konteksta. Danes je tako ali tako vse v medijih noro senzacionalistično, pri novicah o Severni Koreji pa je problem še ta, da zadev, ki jih mediji objavijo, ne moreš preveriti in dejansko lahko pišejo, kar se jim zazdi.

5.) Vaš dom je zadnja tri leta glavno mesto Kitajske. Kako bi primerjali življenje  v Pekingu, z življenjem v Ljubljani?

Nihče mi ne verjame, ko rečem, da sta si obe mesti po načinu življenja zelo podobni, čeprav ima Ljubljana 300.000 prebivalcev, Peking pa 20 milijonov. V Pekingu namreč živim na podobni ulici kot je v Ljubljani Trubarjeva, ki je locirana centralno, a ne predraga in malo bolj alternativna. Tam živijo tudi meni podobni ljudje naokrog, bodisi tujci ali Kitajci, izmed katerih je veliko grafičnih oblikovalcev, arhitektov, glasbenikov. Po narodnostih so dobro zastopani Italijani, Španci, Srbi, Francozi. Preživljanje prostega časa je zelo podobno kot pri nas v Evropi in enkrat, ko si notri v sceni, je kot v Ljubljani. Tam imamo klub, ki se lahko primerja z našim K4, na koncerte hodimo v poslopje kot je pri nas Kino Šika. Bistvena razlika je le ta, da tam živijo večinoma bolj zreli ljude, ki so prišli daleč stran od doma, zato da bodo nekaj ustvarili in točno vejo kaj hočejo, predvsem pa niso zapečkarji. Posledično ne poznam skoraj nikogar, za kogar bi lahko rekel, da je negativen, tudi ni toliko ljubosumja in opravljanja kot pri nas. Se mi zdi, da je ta razdalja, ki loči Kitajsko od Evrope, kot nek filter za negativnost in zato sem skoraj z vsakim, ki ga srečam, lahko prijatelj in se imam veliko za pogovorjat. Za prevoz po mestu uporabljam motor, s katerim se vozim vseh 365 dni v letu, saj me na katerikoli konec mesta pripelje v 35 minutah. Tako grem enostavno na delo, ali od razstave do razstave pa na večerjo. Skratka, lahko rečem, da je življenje v Pekingu zelo kvalitetno življenje, hkrati pa nudi tudi ogromno priložnosti za skorajda karkoli si človek zaželi delati.

6.) Kaj pa vsakdanje življenje na Kitajskem, imajo kakšne posebne običaje, hrano? Kakšni so Kitajci v odnosu do tujcev in kaj je s pregovorno umazanim zrakom v Pekingu? Kakšni pa so življenjski stroški?

So prednost in slabosti, kot pri vsaki stvari v življenju. Če povem odkrito, Kitajsko skoraj vsak dan zasovražim in nato spet znova vzljubim. Moti me, ker so Kitajci izjemno površni, po drugi strani pa tako iskreni, da ti že samo z besedo lahko polepšajo dan. Zdaj sem tam že dobra tri leta in vsak teden je nekaj posebnega, vse skupaj pa zagotovo najbolj nora izkušnja v mojem življenju. Potujem, spoznavam zanimive ljudi in ni lepšega. Za Kitajce sicer večina Evropejcev misli, da so zadržani, stereotipno so jih predstavljamo kot uniformiran narod na kolesih, a to še zdaleč ni res. Kitajci so zelo odprti, dostikrat grem recimo sam na kosilo pa mi popolni neznanci plačajo pijačo, ali pa grem na večerjo in ljudje preprosto vprašajo, če lahko prisedejo. Skratka, so zelo odprti in veseli tujcev in še nikejr na svetu se mi ni zgodilo, da bi bili ljudje tako pripravljeni na navezovanje stikov kot na Kitajskem. Tudi v družbi imam nekje tretjino domačinov in so resnično super. Od nenavadnih običajev sem si najbolj zapomnil dogodek, ko sem šel do prijateljice domov pa sem jo seveda prej vprašal, kakšne rože naj prinesem njeni mami. Pa me ona samo čudno pogleda in reče: "Rože, kaj naj z rožami, prinesi raje kaj za jest, kakšno sadje." In sem ji prinesel šop banan. Kulturne razlike seveda obstajajo in dobro je, da o tem človek nekaj ve, že zato, da ti je jasno, s kom iz podjetja se o čem pogovarjati in koga od zaposlenih smeš povabit na kosilo. Pomembno je na primer tudi, da veš, kako se je treba obnašati, ko te šefi povabijo na pijačo, saj obstaja hierarhija, kje kdo sedi za mizo, kako se s kom nazdravlja... Nad okolico sem na splošno navdušen, pogled čez moje okno razkriva ogromno zelenja, veliko več kot v Ljubljani. Imajo ogromno drevoredov in dreves, na poti, kjer se vozim, ne vidiš neba, ko so drevesa zasajena tako na gosto. Zrak je na trenutke resnično močno onesnažen, ne vedno, so pa boljši in slabši dnevi. Kadar je zelo slabo, si pač nadeneš masko, doma pa prižgeš zračni filter.Hrana je fenomenalna, v večini primerov jem njihovo lokalno hrano, na 10 dni pa si privoščim nekaj zahodnjaškega. Kitajska ima 42 provinc in vsaka ima čisto svoj stil hrane, znotraj province pa vsako mesto drugačno hrano. Njihova domača kuharska knjiga ima na tisoče receptov in prvo leto bivanja v Pekingu sem vsak dan jedel drugo jed. Moram pa poudarit, da njihova hrana ni niti malo podobna temu, kar strežejo v kitajskih restavracijah pri nas. Življenjski stroški so podobni kot pri nas. Stanovanja so kar draga, še posebej, ko nisi več star 20 in si želiš živeti neko normalno življenje. Cene stanovanj in najemnin so tu dejansko primerljive z Ljubljano, voda in elektrika sta skoraj zastonj, javni transport je zelo poceni, ravno tako internet in telefon. Poleg stanovanj so drage še zahodne dobrine kot sta kava in alkohol. Ko greš po kosilu na pivo in kavo, daš za eno ali drugo isto kot za celo kosilo.

7.) Kako je z delom na Kitajskem in odnosom do tujcev, ste privilegirani ali na slabšem, v primerjavi z domačo delovno silo?

Kar se tiče dela, imam neko prednost, saj jim je izjemno všeč zahodnjaški stil. Negativno pa je to, da je njihov jezik precej težak in tu imam sam največjo težavo. Malo sicer znam, zdaj se bom začel tudi zares učit jezik, saj bi v tem primeru lahko še veliko več delal in tudi bolje zaslužil. Sicer so tehnično Kitajci nenormalno podkovani in zelo pridni. Ne vsi, se pa najde odstotek fotografov, ki si kupijo top kitajsko opremo in delajo non stop, da s tem lahko zaslužijo. Tehnično in cenovno domačinom tako ne morem konkurirat, lahko pa jim idejno. Imam neke prednosti kot tujec in predvsem kot študiran fotograf z vsemi možnimi izkušnjami.

8.) Kako je potekala vaša profesionalna fotografska pot in kako ste sploh prišli do Pekinga?

Fotografija me je že od nekdaj zelo zanimala, a sprva lke kot hobi. Najbolj živo se spomnim prvega posnetka, ko sem bil star 7 let, nato se spominm vsakega fotoaparata, ki smo ga imeli doma. Čeprav nimam dobrega spomina, mi je to ostalo vse do danes. Načeloma se sam nisem imel za posebej talentiranega, rezultate je pri meni prinesel predvsem trdu, v kombinaciji z malo talenta. V srednji šoli sem šel na par foto tečajev, potem sem začel slikat koncerte za spletni portal, to me je pripeljalo do Mladine. Od šol sem najprej v Porotrožu obiskoval Fakulteto za turizem in management. Ko sem bil tu že dosti znan in sem dosegel že vse, kar sem lahko, kar pomeni, da sem 'odkljukal' oglaševalske projekte, snemanje tv oddaje, fotografiranje 3D albuma Sidharte in podobno, sem vedel, da moram dalje. Fotografija mi je bila všeč že od nekdaj, a na začetku nisem preveč verjel v to, ko sem zmagal na parih natečajih in začel delati za Mladino pa sem dobil potrditev, da bi to lahko postala tudi moja profesionalna pot. Resnično ljubim Slovenijo, ampak tujina mi ponuja takšne stvari, ki jih tukaj ni, jaz pa sem hotel več. Zato sem se moral samo še odločit, kam bom šel študirat. Razmišljal sem o Italiji, Avstriji in Nemčiji, potem pa sem našel zanimiv nov program modne fotografije v Londonu in sem šel tja. London mi je bil noro dober glede kreativne energije, koncertov, razstav, od pop-a do alternative, tam se rojevajo novi trendi, bandi. Vse mi je bila inspiracija in je bilo zanimivo to videt. V Londonu sem na fakulteti ustvaril zaključni projekt, z  naslovom Mimikrija, ki sem ga kasneje razstavil tudi v kino Šiška. To je bil velik 3d projekt in ta me je pripeljal na Kitajsko. Kitrajci so ga namreč nekje videli in me povabili, da sem naredil slikanje in največjo 3d razstavo na Kitajskem. Prevzelo pa me je to, da so mi omogočili takšno luksuzno produkcijo, ki je za slovenske razmere popolnoma nepredstavljiva. Dobil sem karkoli sem si zaželel, najboljše manekenke in oblikovalce ter neomejen dostop do vseh najboljših lokacij. Delali smo na Kitajskem zidu pa pred filmskimi kulisami, na olimpijskem stadionu, zame so celo zaprli celo poslopje v centru mesta kot je pri na primer gospodarsko razstavišče. Na otvoritvi se je trlo pomembnih gostov, voditeljev MTVja, glasbeni gostov s Tajvana... Način dela je bilo res profesionalen in to me je potegnilo. Ko sem čez 1 mesec prišel nazaj na otvoritev, sem priložnopst izkoristil tudi za potovanje po Kitajski in dogajale so se mi same pozitivne stvari. Takrat sem videl, da je življenje tam popolnoma normalno, bilo mi je všeč in zato sem se potem za 3 mesece poskusno naselil v Pekingu, potem pa sem tam tudi ostal.

9.) Kaj vam pomeni fotografija in kaj najraje slikate?

Najraje slikam ljudi, portrete, saj so mešanica mode in vsakdanjosti, pri srcu pa mi je tudi reportažna fotografija. Fotografija mi pomeni vse in čeprav se to klišejsko sliši, je čista resnica. Ne ločim dela in prostega časa, fotografija pa je edina stvar, ki me spravi pokonci brez spanja, brez da bil siten. Skratka, nič mi ne odtehta toliko kot fotografija, ki je sploh edina stvar, ki me brezkompromisno pelje čez vse. Tudi, kadar je med delom težko, naporno in vroče, me to sploh ne moti. Ko sem delal reportažo, sva na primer s sodelavcem šla za 32 ur sedet v gnečo na vlak pa mi ni bilo težko niti eno samo minuto. Vsaka dodatna ura je bila le bonus in dodatni material, tam bi lahko sedel še dvakrat več. Fotografija mi prinese vse, kar si želim in je hkrati samo še nek razlog ali izgovor, da grem potovat, da pristopim do neke zanimive osebe ali lepe punce, za kar sicer ne bi imel poguma, ali pa splezat kam za dobro sliko. Skratka fotografija je moj razlog za živeti in doživeti.

10.) Vaše želje in načrti za naprej?

Prepuščam se toku. Sicer pa imam načrt, da vsaj še tri leta ostanem na Kitajskem, ker je še toliko stvari za videt, narest in spoznat da se mi nikamor ne mudi. Peking vedno bolj postaja center sveta in nedvomno ne škodi bit tam. Sicer ni vedno lahko in luštno, je pa toliko nagrajujoče in zanimivo. Po drugi strani sem bil ravno zdaj v Ameriki, v New Yorku in me je ta zahodna mestna žilica kar malce potegnila vase, želim si tudi še kaj ustvarit v tem delu sveta. Še vedno srčno rad sodelujem tudi s Slovenijo, pridem sem obvezno za dva meseca, da kaj naredim, kakšno reportažo ali modo s prijatelji. Ljubljana in Slovenija mi ogromno pomenita, ker sem malo manj tukaj, mi na srečo ni treba poslušati vseh političnih neumnosti, po vrhu vsega pa pridem sem vedno poleti, ko je toplo in so vsi sproščeni. Zdaj imam premiero razstave iz S Koreje, ki bi jo lahko naredil kjerkoli drugje na svetu, a sem jo želel narediti ravno v Ljubljani. Pomembno mi je, da pridejo vsi moji prijatelji in znanci, ki jih v 2 mesecih ne bi mogel videt, tako pa se vsi zberejo in lahko vsaj malce podebatiram z vsakim. Če povzamem, živim devet mesecev na Kitajskem, kjer trdo delam, nato en mesec potujem, dva meseca pa sem v Sloveniji. Takšno življenje mi je pisano na kožo in brez tega nočem, niti ne morem.

Otvoritev razstave 3D Portreti iz Demokratične ljudske republike Koreje se bo zgodila danes, ob 20h v Galeriji Fotografija. Na ogled bo vse do konca avgusta. Avtor Matjaž Tančič bo v galeriji že od 18h, kjer bo na voljo za podpise njegove prve knjige, z naslovom Time keepers. Vabljeni!

Pripravila: Urška Košir

Foto: Matjaž Tančič

Spletna stran: Matjaž Tančič

Oddaj komentar

Sledite nam: