Jaka Tomc je mlad in prodoren pisatelj ter poet, ki v javnosti brez dlake na jeziku govori o svoji bipolarni motnji. Večkrat je bil gost tudi v ljubljanskem Polju, uradna diagnoza njegovega stanja se glasi 'napaka sinaptičnih prenosov v možganih'. A ravno ta 'napaka' ga je izoblikovala v človeka in umetnika kakršen je danes. Piše prozo in poezijo, je ustanovitelj založbe, izdal je že tri knjige, 12. marca pa bo luč sveta ugledal tudi njegov pesniški prvenec 'Mali užitki'. Njegov cilj je, da bi na noge uspešno postavil lastno založbo s pomenljivim imenom - Manični poet, ki bi zastopala dela neuveljavljenih avtorjev, njegova velika želja pa, da bi nekega dne lahko živel samo od pisanja.

1.) Kako bi se opisali v parih besedah?

Sem majhna črka v obsežnem romanu človeštva, ki si želi, da bi postala stavek. Sem kompleksen človek, a se zavedam, da je lahko življenje preprosto. Imam velik ego, a nisem egoist. Rad imam rože.

2.) Kdaj ste prvič ugotovili, da ste 'drugačni' od drugih? Ali vam vaše spremenljivo duševno stanje pomaga pri ustvarjanju in vam daje navdih, ali vas zavira?

Da sem drugačen, sem vedel že v otroštvu. Sicer sem bil povsem normalen otrok, nisem se držal zase, a tudi nikoli nisem našel družbe, ki bi mi res ustrezala. Bipolarna motnja je uradno del mene od leta 2007. Dala mi je veliko, saj mi je odprla spekter čustvenih stanj, ki ga povprečen človek ne more doseči. A mi je tudi veliko vzela. Siloviti vzponi in padci te utrudijo, psihično in fizično. Zdravila tudi. V zadnjem letu sva se dogovorila, da se ne bova več trudila dokazati, kdo je močnejši, ampak bova živela v sožitju. Zaenkrat kaže dobro.

3.) Kakšna so sicer vaša življenjska načela, ki se jih držite?

Moje osnovno življenjsko načelo je: resnica, preprostost, ljubezen. Če se držiš teh treh pravil, se v življenju nimaš česa bati.

4.)  Kaj vam pomeni pisanje? Vam je ljubša poezija ali proza? Od kje navdih za nove in nove stvaritve?

Pisanje me osvobaja. Čisti me. Omogoča mi, da svoje misli mečem direktno na papir ali prek tipkovnice na ekran. Ko pišem, se počutim živega. Ko dobim pozitivne odzive na svoje pisanje, se počutim močnega. Ko slišim, da so se ljudje našli v mojem pisanju, se počutim koristnega. Pisanje je zame najboljša terapija.

Nekoč sem rekel, da pišem pesmi, ko sem depresiven, prozo pa, ko sem maničen. Danes vem, da lahko pišem oboje v vseh razpoloženjskih stanjih. Proza in poezija sta drugačni, a ljubim obe. Navdih črpam iz življenja. Če želiš pisati dobro, moraš pisati iz sebe. Moraš se odpreti, se dokopati do najglobljih kotičkov svoje zavesti in izliti svoje iskrene občutke na papir. Ali kot je rekel Charles Bukowski: "Zaradi strahu sem pisatelj. Strahu in pomanjkanja samozavesti."

5.) V kratkem boste izdali novo knjigo. O čem govori in katera po vrsti je?

Pesniška zbirka Mali užitki izide 12. marca. V njej je zbranih 34 pesmi, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Je moj pesniški prvenec, sicer pa četrta knjiga po Zgodbi o Davidu Locku, Maničnem poetu in Dandy Dildu.

6.) Kaj vam pomeni Ljubljana? Kaj vam je tu še posebej všeč in česa si še želite?

Rad imam Ljubljano in ponosen sem, da sem Ljubljančan. Rodil sem se tu, mladost pa preživel v Domžalah. Pred dvanajstimi leti sem se ponovno vrnil v svoj rodni kraj in tu ostal. Ljubljano obožujem v njeni majhnosti in raznovrstnosti. Tu vsak najde nekaj zase. Je stičišče kultur. V zadnjih letih so tudi tujci začeli spoznavati njeno lepoto in lepo je vidno, da vsako poletje prihajajo v večjem številu. Sicer pa bi si želel, da se tudi drugi deli Ljubljane urejajo tako hitro, kot se center. Konec koncev turisti pridejo in gredo, prebivalci pa ostanejo in vsi si želimo živeti v lepem, urejenem in funkcionalnem okolju.

7.)  Kakšne so vaše želje in plani za prihodnost?

Glavni cilj za prihodnja leta je postaviti na noge založbo Manični poet. Nastala je s poslanstvom, da bo izdajala dela neuveljavljenih avtorjev, ki jih velike založbe ignorirajo, izdaje v samozaložbi pa si ne morejo privoščiti. Zdaj se je odprla priložnost, da svoje poslanstvo začenja uresničevati in veliko časa in energije vlagam v to, da nam bo uspelo. Moja največja želja je, da bi nekoč lahko živel od pisanja. Zavedam se, da je Slovenija majhna, a se da uspeti tudi tukaj. Želim si tudi, da bi ljudje začeli bolj ceniti umetnike in sem pa tja kupili kakšno našo stvaritev, ki je lahko plod večletnega dela. Slovenkam in Slovencem pa želim, da bi se manj ukvarjali s politiki in več sami s sabo in ljudmi, ki so jim blizu.

Pripravila: Urška Košir

Foto: Mankica Kranjec

Spletna stran: Manični poet