Dušanov dnevnik, 9. del - Obisk v Polju I.

Bil je oktober 2011. Verjetno najtežje, najhujše in najbolj temno obdobje mojega življenja. Nekaj, kar bi najraje izbrisal iz svojega spomina, če bi lahko. Vendar človeški možgani, za razliko od računalnika, žal nimajo tipke 'delete' oz. 'izbriši'. Ne dopustijo, da bi neke 'datoteke' iz svojega življenja preprosto vrgel v koš. Neke spomine sicer lahko potlačiš tja globoko v podzavest. Vendar to ne pomeni, da so izginili. Še vedno so tam. Temne sence preteklosti, ki bodo morda nekoč, nekdaj, v obliki izbruha jeze prišle na plano. Ob neki čisto nedolžni situaciji, ki te bo spomnila na tisto, kar si potlačil zato, da bi lažje preživel.

Skratka… oktobra 2011 sem dosegel svoje dno. Z glavo sem udaril v trd beton. Zagrenjen, zamorjen, zlomljen. Samozavest in samospoštovanje na čisti ničli. Dokončno razočaran sam nad seboj in vsemi ostalimi. Neznansko jezen nase in na cel svet. Za mano je bil neuspešen poskus samomora s kombinacijo alkohola in tablet. Takrat sem dojel, da sem res očitno popolnoma nesposoben. Še ubiti se ne znam! Z rešilcem sem bil prepeljan na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice Polje v Ljubljani.

Zdelo se mi je, da bodo to najhujši, najbolj peklenski tedni in meseci mojega življenja. Hrana je bila obupno zanič, postelje trde, medicinske sestre, razen redkih izjem, neprijazne in osorne, okrog mene pa ljudje – pacienti, ki so bili otopeli, apatični, zadeti od tablet. Vidiš fanta, ki je nekaj let mlajši od tebe, kako mu krivi ustnice in kako z njegovih ust teče slina – da se mu to dogaja zato, ker so mu dali prevelik odmerek zdravil sem izvedel šele kasneje... Opazuješ svojega cimra v sobi, ki je sposoben ure in ure nepremično strmeti v steno in ves čas ponavljati iste tri besede... Naenkrat se ti zazdi, da si se znašel na koncu sveta, v deželi živih mrtvecev.

Prvi dan po tistem, ko sem bil premeščen iz zaprtega na odprti oddelek in, ko sem pižamo zamenjal za svoja oblačila, sem zadihal malce bolj svobodno. Z dejstvom, da je bil moj poskus samomora neuspešen, sem se sprijaznil. V takih okoliščinah ti drugega, kot sprijazniti se s stvarmi, niti ne preostane. Dojel sem, da očitno res potrebujem strokovno pomoč. Toda upornik, kakršen sem bil, sem dosledno zavračal tablete. Ko je bil čas za zdravila, tablete nisem pogoltnil, pač pa jo potisnil pod jezik in jo, ko sestra ni gledala, izpljunil.

Torej, prvi dan po tistem, ko moje gibanje ni bilo več omejeno le na hodnik in dnevno sobo zaprtega oddelka, sem šel na dolg sprehod okoli bolnišnice. Presenetljivo velik in presenetljivo urejen kompleks. In med sprehodom sem naletel na Brunarico. Simpatičen lokalček v katerem si lahko kupil, kar si potreboval. Sadje, sladkarije, kozmetiko, kremšnite, sadne kupe, križanke, časopise, sokove, kavo… Naročil sem belo kavo in se usedel ven na vrt. Bil je presenetljivo topel dan za ta letni čas. In tam sem zagledal njo. Prikrito, diskretno sem jo opazoval. Zdelo se mi je, nekaj mi je govorilo, da ni pacientka. Kuharica, čistilka ali medicinska sestra tudi ne, sicer bi bila v uniformi. Očitno tudi zdravnica oz. psihiatrinja ni bila.

Za sosednjo mizo vidim pacienta iz sosednjega oddelka – nadstropje nad nami. “Živjo, stari. Daj mi nekaj povej, poznaš punco za tisto mizo?” On prikima. “Poznam, na našem oddelku je. Specializantka psihologije. Pisarno ima na našem oddelku. Baje bo tukaj samo še dva tedna. Ti je všeč, a?” Vžgem ga v ramo, se nasmehnem in vrnem za svojo mizo. Specializantka psihologije torej. Rdeči lasje, speti v čop. Modre oči. Privlačen, melodičen glas. Lep nasmeh. Čvrsta ritka. Deluje samozavestna, a rahlo zadržana in nedostopna. Všeč so mi nedostopne ženske. Običajno se za masko nedostopne, suverene, samozavestne ženske skriva majhna prestrašena deklica, ki si želi le, da bi jo imel nekdo rad. Ali pa si želi le kvalitetnega seksa. Ko je šla mimo mene, sem v zraku zavonjal vonj njenega parfuma. Zagotovo neka kvalitetna, francoska zadeva. Draga kot žafran. Opazoval sem njeno hojo. Njene napete kavbojke.

Moj srčni utrip se je povečal in pojavilo se je neko ščemenje v trebuhu. Metuljčki? A sem se zatreskal? Me je vžgalo tako ekspresno hitro? Oh...! Je to sploh možno? Spijem kavo, se vrnem v našo stavbo na oddelek in stopim v sobo. Na postelji leži eden mojih cimrov. Razgledan, inteligenten dečko, leto dni mlajši od mene. Njegova diagnoza je paranoidna shizofrenija, čeprav meni deluje čisto skuliran. V bistvu je edini cimer, s katerim lahko normalno komuniciram. Gledam ga, kako leži na postelji in se zvija od smeha. Vprašam ga: Kaj je stari, kaj je bilo?” On me pogleda in se zresni. “Na roke sem si ga vrgel pa je ravno v tistem sestra stopila v sobo in me vprašala, kaj delam. Pa ji rečem: "A ne vidite..." in je samo zaprla vrata in šla. Sigurno bomo o tem jutri govorili na viziti”. Še sam sem se začel smejat. Rad bi videl njen obraz v tistem trenutku, ko je stopila v sobo. Hkrati se naslonim na okensko polico in razmišljam. Grizem svojo spodnjo ustnico. To počnem vsakič, ko sem živčen. Obrnem se k cimru in se odločim, da mu povem. Če lahko komu zaupam, lahko njemu. In, če mi bo sploh kdo lahko dal pameten nasvet, bo to on...

Nadaljevanje sledi že naslednji petek...

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Dreamstime

Oddaj komentar

Sledite nam:

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Ljubljana nepremičnine d.o.o.