Če odštejem šolske ekskurzije, se je moj prvi konkreten stik s Cankarjevim domom zgodil 8 let nazaj. Sošolka iz osnovne šole je bila ena izmed organizatork Festivala za tretje življenjsko obdobje. Iskali so nekoga, ki bi prevzel vlogo povezovalca na odprtem odru in spomnila se je name. To prireditev sem nato vodil tri leta zapored, nato pa po spletu okoliščin in zdravstvenih težav, javno nastopanje za nekaj časa obesil na klin.

Danes, 8 let pozneje, sem spet tu, na 'kraju zločina' v Cankarjevem domu. A tokrat ne v vlogi povezovalca prireditev, pač pa v vlogi varnostnika. Uvajanje na to delovno mesto je bil svojevrsten izziv. Po hiši je razporejenih 550 gasilnih aparatov. 460 javljalcev požara. 890 vrat. Stavba je ogromna in meri 36 tisoč kvadratnih metrov, čeprav navzven sploh ni videt tako velika. Razlog je v tem, da je več kot polovica hiše pod zemljo, vključno z dvema največjima dvoranama, Gallusovo in Linhartovo. Gradnja tega našega največjega kulturno - kongresnega centra, je trajala pet let. Investicija je bila, preračunano iz takratnih dinarjev v evre, ocenjena na dobrih 50 miljonov evrov. V Cankarjevem domu se letno zvrsti okrog tisoč kulturno - umetniških dogodkov, v povprečju trije na dan in 200 kongresov. Letno Cankarjev dom obišče okrog 400 tisoč ljudi. Imamo resnično pester, raznovrsten in zanimiv program, pri čemer cene vstopnic niso pretirano drage. Imamo pa tudi cel kup privlačnih in simpatičnih hostes, kar pa je najbrž podatek, ki verjetno vsaj ženskih bralk ne zanima preveč.

Skratka, bilo je prejšnji teden. Na dan, ko sta se v Bruslju zgodila dva bombna napada, eden na letališču, drugi na postaji podzemne železnice. Bil sem v nočni izmeni in prvo predverje je bilo polno ljudi, saj sta se istočasno dogajali prireditvi v Gallusovi in Linhartovi dvorani. Dva tisoč ljudi torej, ki so prišli z družino, partnerko, prijateljem/prijateljico, preživet sproščen, lep večer in po koncu prireditve še nekaj spit. Poklepetat. Ko sem se sprehajal med vso to množico ljudi, si nisem mogel kaj, da ne bi v vlogi varnostnika pomislil, kako bi - vsi mi - varnostniki, hostese in obiskovalci odreagirali, če bi obstajal le najmanjši sum, da se zgodi kaj podobnega kot nekaj par sto kilometrov bolj severno tisti dan? Saj veste, kovček ali nahrbtnik s sumljivo vsebino... Ne glede na to, kako majhen odstotek je možnosti, da do tega res pride pa sem prepričan, da so to stvari, na katere nikoli ne moreš biti dovolj dobro pripravljen. Varnostniki smo sicer usposobljeni za marsikaj. Od gašenja požara, do nudenja prve pomoči in oživljanja, ampak hitra in učinkovita evakuacija večjega števila ljudi v kaotičnem stanju, je nekaj česar ne moreš vadit. Pač pa, če do tega res pride, odreagirat hladnokrvno, učinkovito. Pravilno in hitro.

Nikakor ni želja tega zapisa kakršnokoli ustvarjanje panike ali strahu. Mislim, da je to v trenutnih, malce napetih razmerah, kakršne so v Evropi, zadnje kar potrebujemo. Je pa res, da nas nič ne sme presenetiti. Dobro, na koncu nas potem marsikdaj preseneti marsikaj, a pustimo podrobnosti. Morda se v Sloveniji premalokrat zavedamo dejstva, da smo razmeroma varna država. Stopnja kriminala je, kljub krizi, precej nižja kot v marsikateri drugi primerljivi državi. Enako velja za naše glavno mesto. Lepo je in lahko rečem, da zelo varno mesto. V Ljubljani nimamo ene četrti, ki bi se ji človek moral izogibati, ker bi bila tako zelo nevarna in znana po nasilju. Imamo veliko srečo, da lahko živimo na tako varnem območju, kar naredi naša življenja veliko bolj preprosta in prijetna.

Če bi bil Ivan Cankar še živ - jasno, Cankarjev dom se imenuje po njem, bi verjetno rekel nekaj v stilu: "Mati, kave bi." No, če pridete k nam na obisk, vam jo z veseljem skuhamo mi. Za vašo varnost bo medtem dobro poskrbljeno :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Arhiv CD, Turizem Ljubljana, Dreamstime