Na Kongresnem trgu v centru mesta, se je pred dnevi zbralo okrog pet tisoč ljudi, ki so pozdravili naše športne junake letošnje zime s Petrom Prevcem na čelu. Sicer me tam, zaradi službenih obveznosti ni bilo, a posnetki s Kongresnega trga so me popeljali v moja mlada najstniška leta...

Prva, res velika športna evforija v samostojni Sloveniji je deželo podalpsko zajela leta 1996, ko je Primož Peterka, takrat 17 letni mulc, postal svetovni prvak v smučarskih skokih. Naslednja, se je zgodila tri leta pozneje. Novembra 1999 se je slovenska nogometna reprezantanca, prvič v svoji zgodovini, uvrstila na evropsko prvenstvo, po tistem, ko je v dodatnih kvalifikacijah izločila Ukrajino. Marsikateri nogometni navdušenec, se še danes spomni večera, ko je Mile Ačimović na legendarnem bežigrajskem stadionu, ki zadnje čase žal ni ravno v najboljšem stanju, na tekmi proti Ukrajini zadel gol s praktično sredine igrišča. Nikoli ne bom pozabil komentatorja na Eurosportu, ki je tisti Ačimovičev gol pospremil z besedami: "David Beckham, where are you now?"

A prava norišnica se je zgodila dve leti kasneje. Spet je bil november, spet smo bili v dodatnih kvalifikacijah. Tokrat proti Romuniji. Prva uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo. Tisti večer nam je takratni in sedanji selektor nogometne reprezentance Srečko Katanec, v trenutku zanosa in evforije, zaželel vesel Božič in srečno Novo leto. Kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi tega izrekel sredi novembra.

In naslednji dan je bil ob petih popoldan, predviden sprejem naših nogometašev pred mestno hišo. Dogodek, ki ga mladi navijači pač ne zamudijo. Ne glede na morebitne težave in ovire v obliki popoldanskega turnusa. Naša šola je namreč imela deljen turnus. En teden smo imeli pouk dopoldne, naslednji teden popoldne. Imeli smo glavni odmor in takrat je padla odločitev. S sošolci smo se dogovorili, da zadnje tri ure enostavno 'prešpricamo'. S posledicami se bomo soočali naslednji dan. In res. Fantje v razredu smo bili enotni. Če gremo, gremo vsi. Obujemo se in oblečemo, pazimo, da nas ne ujame kateri od profesorjev, na roko nam je šlo tudi dejstvo, da je varnostnik v garderobi malce zadremal in hop, že smo bili na avtobusu in na poti v center mesta. Nek sošolec je iz torbe izvlekel steklenico ogabno zanič, a zelo poceni vina, ostali smo iz torb izvlekli slovenske zastave, raglje, bobne in ostale nepogrešljive navijaške rekvizite. Eden od mojih sošolcev, se je odločil, da bo malce polepšal moj obraz. Na moje levo lice je narisal nekaj, kar naj bi spominjalo na Triglav. Ni mu ravno najbolje uspelo, a važen je bil dober namen. Vem, da je bil tisti dan center mesta dobesedno paraliziran. Mahali smo z zastavami, žvižgali, skandirali. Skratka, obnašali smo se skrajno kulturno. Bilo je, kot bi rekli naši južne bratje: 'ludo i nezaboravno'. Ena od tistih zgodb, ki jih bomo pripovedovali svojim vnukom, če jih bomo kdaj imeli.

Naslednji dan se je bilo seveda treba soočit s posledicami. Imeli smo razredno uro in razredničarka ni bila videt ravno najbolj srečna. Res nenavadno, je rekla, da so vsi fantje iz našega razreda včeraj popoldne odšli neznano kam. Poskušala je biti stroga in delovati resno, a zdelo se mi je, da ji je v resnici šlo malce na smeh. Jasno, da je vedela, kje smo bili. Navsezadnje, je menda tudi precej fantov iz sosednjih razredov dan prej izginilo neznano kam. Kolektivno ste špricali, je rekla s poudarjeno strogim glasom. Čigava ideja je bila to? V razredu je nastala smrtna tišina. S fanti se zarotniško pogledamo. Nihče ni rekel niti besede. Ponovila bom vprašanje, je rekla. Čigava ideja je bila? Očitno ste bili dogovorjeni in organizirani. Nihče me ni izdal. Hvala, fantje. In po nekem čudežu, nismo dobili niti neopravičenih ur. Tako je, če imaš za razredničarko žensko, ki razume...

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Dreamstime (opomba: vse slike so simbolične)