Po norem, odštekanem in veselem decembru, mesecu polnem raznovrstnih zabav, žurov in daril, sledi januar, ki je za marsikoga rahlo depresiven mesec. Delno zato, ker je potrebno oditi na delo po dolgih praznikih, delno zato, ker marsikdaj šele januarja za nami pride izstavljen račun za vse prekrokane decembrske noči in nas posledično teži kronično pomanjkanje spanca. Delno pa tudi zato, ker je marsikomu med nami  že prvi teden v tem mesecu jasno, da smo prelomili, večinoma nehote, glavnino svojih novoletnih zaobljub. Zato je včasih bolje, da si postavimo čim manj planov in načrtov za novo leto oziroma naj bodo ti zagotovo uresničljivi. 

Pomemben razlog januarske 'depresije' pa za marsikoga izhaja tudi zaradi bančnega računa, ko pogled nanj postane bolj žalosten, vsaj do petnajstega v mesecu, ko pride decembrska plača, medtem pa se v denarnici nabirajo pajčevine. Človek tako šteje dneve, ki jih mora preživeti do naslednje plače in si reče: "Ajde, bomo pač jedli makarone s kečapom in kruh s pašteto." Med slednjimi sem tudi sam in to zbiranje kovancev in rahla finančna stiska pa me spominja na legendarno sceno iz filma Kajmak in marmelada, v katerem je glavno vlogo odigral Branko Đurić Đuro. Nikoli ne bom pozabil prizora v filmu, v katerem ga trgovka v trgovini vpraša: "A je lahko 12 dekagramov salame?" Pa odvrne on: "Ne, 10." Tako je to, ko stopiš v trgovino z omejenimi finančnimi sredstvi in ti že dva dekagrama salame na delikatesi več lahko resno sesujeta plan.

Ja, ljudi, ki živijo na robu revščine, je na svetu in tudi v naši deželici podalpski več, kot si mislimo. Je pa res, da teh ljudi ne bomo videli. Ne bomo jih videli na 'štantih' v centru mesta, na katerih ponujajo medico, čaj in kuhano vino. Ne bomo jih videli v trgovskih centrih, niti v gostinskih lokalih. Taki ljudje, vsaj večina izmed njih, se lastne revščine namreč sramuje. Pestujejo jo za štirimi stenami svojih skromnih, marsikdaj slabo ogrevanih in posledično mrzlih stanovanj. Čeprav je Slovenija srednje razvita srednjeevropska država z, generalno gledano, relativno dobrim standardom, se je včasih, ko jamramo, jokamo in stokamo, ker smo nesrečno zaljubljeni, ker naši odnosi s sodelavci niso najboljši, ali, ker je naš šef spregledal naš trud in nam ni dal stimulacije k plači, dobro spomnit tudi vseh ljudi, ki službe in dela sploh nimajo...

In, ko smo že pri delu - prehod iz silvestrskega večera v prvi dan novega leta sem preživel v službi. V centru mesta, kjer je po nekaterih podatkih novo leto dočakalo blizu 10 tisoč ljudi. Po slavnostni noči se je zjutraj prikazala prava slika - ob šestih zjutraj, ko je bil Kongresni trg prazen, jaz pa sem zaključeval nočno izmeno. Tam so ležale neverjetne količine smeti - prazne škatlice cigaret, prazne buteljke vina in šampanjca vseh vrst, prazne pločevinke piva... Gledal sem ekipo čistilcev oziroma komunalnih delavcev ljubljanske Snage, ki so se z vsemi temi smetmi spopadli že nekaj po četrti uri zjutraj in par ur kasneje je bil Kongresni trg po njihovi zaslugi takšen kot sicer - čist. Izgledalo je, kot da se prejšnji večer ne bi dogajalo nič.

Ta kolumna je pravzaprav namenjena vsem njim in nam. Ljudem, ki po zaslugi svoje službe večino praznikov preživijo v službi in skrbijo zato, da vse poteka gladko in prijetno. Varnostniki, gasilci, policisti, reševalci, medicinske sestre, čistilci... Če vse deluje, kot je treba, jih ponavadi sploh ne opazimo, medtem pa je njihovo delo bistvenega pomena za celotno družbo.

Srečno in zdravo, ter čimbolj mirno 2017 vsem vam! Vsem ostalim pa, saj veste, vse, kar si sami želite in naj bo tega ravno prav :)

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Dreamstime.com