Dan po Božiču, 26. december, še en državni praznik, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, je bil zame čisto običajen dan v službi. Naslonjen na ograjo stopnišča, enega od dveh glavnih vhodov v parkirno hišo, sem pil kavo in opazoval dogajanje na Kongresnem trgu v centru mesta. Dobro usklajena ekipa fantov je pripravljala konstrukcijo velikega odra, na katerem se je isti večer zgodil koncert dveh osebno meni najljubših slovenskih bendov. Najprej novomeški Dan D in nato Siddharta. Le še Big Foot Mama bi se morala ta večer pojavit na odru pa bi imeli "svete tri kralje" slovenske rock godbe v istem paketu, a to bi bilo že kičasto. Kakorkoli, koncerti na "Kongrescu", se bodo dogajali vsak večer vključno do 2. januarja in prepričan sem, da bo zadovoljeno vsem glasbenim okusom.

V nekem trenutku do mene pristopi sotrpin. Ne sodelavec, ampak sotrpin, dečko, ki opravlja enako delo kot jaz, le za drugo varnostno službo. Ravno zaključeval je nočno izmeno. "Rahlo zmrznjen?" Pokima. Vem kako je celo noč preživet na mrazu in čuvat hiške, v katerih vam čez dan postrežejo s čajem, kuhanim vinom, čim dobrim za prigriznit in podobno. In zdi se ti, da je zaradi bližine Ljubljanice še za kako stopinjo ali dve bolj mraz kot sicer. Spregovorila sva nekaj vljudnostnih stavkov pa nekaj malega o tekoči problematiki našega posla. Sploh zdaj decembra je divje. Nakar on mene zasuje z vprašanji. "Sem slišal, da imaš novo punco, Dule. Lušna, po fotkah sodeč. Kako je videt pa v živo?" "V živo je videt še bolje." "Aha. Pa kako to, da si si ravno štajerko zbral? Saj veš... odnosi med Ljubljano in tistim koncem tam so rahlo napeti."

Nasmehnil sem se. V trenutku mi je postalo jasno, v katerem grmu tiči zajec. Pred sabo sem imel sogovornika, ki kot Ljubljančan verjetno naivno verjame, da je Ljubljana srce Slovenije, vse ostalo pa periferija. Provinca. Ali povedano drugače, vse, kar je kakorkoli povezano z Ljubljano je super ostalo pa so, kot reče on, neke božje rovte. Priznam, da takega razmišljanja in te življenske filozofije nikoli nisem razumel najbolje. Čeprav to ni le značilnost Slovenije. Verjetno je v vsaki državi tako, da imajo prebivalci glavnega mesta nekakšen večvrednostni kompleks. Kar se meni zdi nesmiselno. Da se razumemo, v Ljubljani živim že leto in pol in tu se počutim odlično. Vse, kar potrebujem, imam na dosegu roke. Avtomobila sploh ne potrebujem, ker je sistem javnega prevoza urejen odlično. Mesto je šarmantno, čisto, lepo urejeno in vsako leto bolj zanimivo za tuje turiste, kar mu daje pridih kozmpolitskega, svetovljanskega mesta. Všeč mi je specifičen vonj jutranje megle, še bolj všeč pa mi je, ko se megla dvigne in se nariše lep, sončen, čeprav mrzel dan. In ja, kup krasnih ljudi sem spoznal odkar živim tu. Poleg tega je mesto ravno dovolj veliko, da se v njem ne počutim utesnjenega in po drugi strani ravno dovolj majhno, da se jaz, človek, ki mu prostorska orientacija povzroča kar nekaj težav, ne morem izgubit. Ampak kljub vsemu naštetemu pa me vseeno zmoti, da na ljudi iz preostalih delov Slovenije kakorkoli gledamo zviška. Nimamo te pravice. Lepe zgodbe, take in drugačne, se ne dogajajo le v Ljubljani, pač pa povsod po Sloveniji. Prvi poljub nekje v vinogradu, sredi Goriških Brd je vsekakor nepozaben. Ali piknik ob Muri oziroma veslanje po Soči.

Ker se je ta debata zgodila ravno na dan, ko Slovenci praznujemo dan enotnosti, mi pa se med sabo delimo in predalčkamo že na podlagi lokalne pripadnosti, sem bil zaradi vsega skupaj kar malo zamišljen. Morda pa bo drugo leto kaj drugače...

V letu 2017 vam želim vse najboljše in pazite nase! Hvala, ker nas berete pa se beremo tudi prihodnje leto.

Srečno :D

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slike: Shutterstock