Hospitalizacija na psihiatriji je nekaj, kar te, hočeš ali nočeš, zaznamuje. Ko prideš ven, nisi več isti človek. Oči dobijo malce bolj žalosten in otožen lesk, dojemanje sveta in sebe je drugačno. Pojavijo se ljudje, ki kar naenkrat nimajo več časa, da bi šli na kavo s tabo. Ljudi je strah. Običajno nas je strah tistega, česar ne poznamo. Pravzaprav je žalostno, da so psihične težave v letu 2016 še vedno tabu tema za marsikoga. Jaz pa lahko rečem le eno stvar: tako veliko toplih, srčnih, iskrenih, inteligentnih ljudi kot sem jih srečal tam v Polju, jih nisem nikoli prej in nikoli pozneje. Tudi ona je bila ena takšnih.

Bilo je spomladi, leta 2014, ko sva se spoznala na enem izmed oddelkov ljubljanske psihiatrije. Vsak od naju se je boril s svojimi demoni. Jaz z depresijo, tesnobo in občasnimi napadi panike ter naivnim prepričanjem, da bo alkohol rešil vse moje probleme, če jih bom le dovolj dolgo in kvalitetno utapljal. Medtem je ona enako počela s pomočjo tablet. Mimogrede - nikoli ne verjemite psihiatrom, ki vas bodo prepričevali, da vas antidepresivi ne morejo zasvojiti. Da tablet iz skupine uspaval in pomirjeval sploh ne omenjam... Najin prvi stik je bil nenavaden. Precej dolgo je trajalo, da sva vzpostavila kontakt. Ona se je meni zdela naduta, jaz njej vzvišen. Bolje se ne bi mogla motiti. Jaz o njej in ona o meni.

Bila je zabavna, šarmantna, inteligentna, odštekana. Lahko sva klepetala praktično o vsem. O književnosti, delovanju možganov, o moško – ženskih odnosih. O vsem. Spodbujala me je, da začnem pisat blog. Njene kritike mojega pisanja so bile vedno konstruktivne. Vedno je znala razčlenit kaj in zakaj ji je v mojem pisanju všeč in kaj ne. Vsakič znova se nasmehnem ob dejstvu, da jo je strašno motilo dejstvo, da vejic nikoli nisem znal postavit na pravo mesto. Ali jih je bilo premalo ali preveč. In kmalu je začela pisati bloge tudi sama. Njeni zapisi so bili taki kot njena osebnost. Čutni, na trenutke brutalno iskreni, kruto realni, navdihujoči. Redkost je v današnjem svetu, v katerem vsi igramo neke vloge in nosimo družbeno sprejemljive maske, najti tako prvinsko iskrene in pristne ljudi. Kako je njej to uspelo, mi nikoli ne bo jasno. Saj v bistvu njene želje nikoli niso bile pretirane. Želela si je le nekoga, ki bi jo imel iskreno rad. Nekoga, ki bi jo spoštoval, cenil, jo sprejel takšno kot je bila. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi dnevi.

Žal je v naši deželici pogosto tako, da je o človeku dovoljeno govoriti vse najlepše šele takrat, ko ga ni več. Da nje ni več, sem izvedel včeraj. Samomor! Evo, pa smo pri še eni tabu temi, gospe in gospodje. Čeprav je število Slovencev in Slovenk, ki vsako leto naredijo samomor, 4x večje od tistih, ki umrejo v prometnih nesrečah, se mi zdi, da tej prvi kategoriji posvečamo neprimerno manj pozornosti. Gledamo, a ne vidimo! Poslušamo, a ne slišimo! Vsakodnevne obveznosti nas posrkajo v vrtinec. Na koncu nas ta vrtinec izpljune. Apatične, otopele, utrujene, nezmožne sočutja in empatije. Vsi tisti, ki smo jo poznali, smo - očitno - gladko spregledali in preslišali njene signale, ki so bili klici na pomoč. Nikomur, niti samemu sebi nočem zbujati občutka krivde, a nikakor ne morem mimo dejstva, da smo kot družba postali grozno odtujeni. Veste, ni najhuje, če je človek sam. Najhuje je, če se počuti osamljenega v trenutku, ko je okrog njega množica ljudi.

Pred kratkim je diplomirala. Si našla partnerja. Njeno zabavo ob diplomi sem izpustil zaradi službenih obveznosti. Če bi vedel... Če bi vedel, da je bila ta zabava v resnici njeno slovo od prijateljev... Da jo bom takrat imel možnost zadnjič videti, zadnjič objeti, zadnjič slišati njen glasen, nalezljiv smeh, bi vzel dan neplačanega dopusta. Če bi le vedel... Srčno upam, da je s tega sveta odšla pomirjena. Sama s sabo in z drugimi. Da je zaspala mirno.

Vanja... Naj ti bo na oni strani mavrice lepše. Ko se nekoč, nekdaj ponovno vidiva, rečeva besedo ali dve o vejicah in pravilni rabi rodilnika. Do takrat pa bodo ostali spomini in tvoja skodelica za kavo. Pazi nase...

Napisal: Dušan Jambrošič

Pripravil: Jaka Jaklič

Uredila: Urška Košir

Slika: Dreamstime