Zgodilo se je kak teden nazaj. Sedimo štirje fantje v najlepših moških letih, na vrtu nekega lokala ob Ljubljanici. Petkovškovo nabrežje je zakon. Povod našega posedanja je bilo dejstvo, da je eden izmed prijateljev po skoraj letu dni brezposelnosti dobil novo službo. Kot voznik avtobusa pri LPP (Ljubljanski potniški promet) oziroma po domače povedano - voznik 'trole' bo, kar je izjemno odgovoren, a po mojem mnenju v javnosti tudi podcenjen poklic. Novo zaposlitev je bilo seveda treba vsaj malce proslaviti. Če kdo ve, kako porazno na samozavest, samospoštovanje pa tudi finančno stanje vpliva dolgotrajna brezposelnost, sem to jaz. Zato sem za kolega res vesel.

Srkamo pivo, opazujemo čedne dame, klepetamo. Saj veste, vsaka tovrstna družba ima ponavadi vsaj enega člana, ki je tisti dan iz takih ali drugačnih razlogov malce slabe volje. Ciničen, sarkastičen. Dopoldne jezen nase, popoldne jezen na cel svet. Skratka, zmerno do pretežno tečen. In ta naš 'član' je sprožil rafal opazk in pripomb, kaj vse ga moti. "Mene blazno moti, da LPP avtobusi ponoči ne vozijo. Pa motijo me kontrolorji, ki preverjajo, če se 'švercaš', ali si res plačal vožnjo z Urbano. Pa motijo me vozniki, ker so večinoma neprijazni." Preostali trije se spogledamo. Morda še bolj, kot sama vsebina povedanega, nas je šokiral ton. Način govora. ''Pa dobro, a je sploh kaj, kar tebe ne moti?'', reče nek drug kolega. "Uuu, to sem pozabil. Folije me tud motijo." "Kakšne folije?" "Folije pač. Tiste, s katerimi so polepljeni avtobusi. Reklame. Pa nič se ven ne vidi. Od te folije me glava boli." No, v tistem trenutku je meni dvignilo pritisk. "A od nenehnega buljenja v telefon te pa nič glava ne boli?" "Kaj si rekel, Dule?" ''No, nehaj. Dobro si slišal. Sedimo v lokalu, pogovarjamo se, ampak tebi na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli od nas v oči pogledal. Ker si čisto preveč zaposlen s svojim ultrapametnim telefonom. Malo nespoštljivo je, se ti ne zdi?" "Dule, ti si siten." Ja, mogoče sem res siten, ti pa si smotan. Med nami imamo prijatelja, ki je dobil službo v LPP-ju in ti to veselo novico pospremiš tako, da spljuvaš vse, kar je po tvojem mnenju slabega v tej ustanovi. Pa kaj imaš od tega?"

Da se razumemo, tudi sam imam slabe dneve. To so dnevi, ko grem sam sebi na živce in sem posledično neugoden sogovornik ter slaba družba. Ampak, kar je preveč, je pa preveč! Čisto vsega pa res ni treba uničiti.  Moje izkušnje z vozniki LPP-ja so večinoma pozitivne. Folija na oknih avtobusov me ne moti. Celo na kovinski glas ženske iz zvočnika, ki pred vsako postajo opozori potnike, da se bližamo naslednji izstopni postaji, sem se navadil. Kar se kontrolorjev tiče ... so pač nujno zlo. V časih, ko so bile še stare trole – tako imenovani krpani - je bilo goljufanja veliko manj. Pač, v tisto skrinjico si vrgel žeton. Zdaj je način plačevanja drugačen. In verjemite, ne splača se švercat. Kazen je 40 evrov. Poleg tega, velika večina avtobusov - vozni park so kar konkretno prenovili, je opremljena z vsaj štirimi kamerami. Če boste pozorni, jih boste videli na stropu avtobusa. To so kamere. Veliki brat vas gleda. In preden kdo reče, da je tovrstno snemanje grob poseg v zasebnost, gre predvsem za varnost potnikov in voznika. Poleg tega so ti novi avtobusi, ki sicer vozijo na plin, kar je tudi okolju bolj prijazno, razmeroma prostorni in udobni. To, da lahko avtobusi, poleg taksijev vozijo po tako imenovanih rumenih conah - skrajni desni pas vozišča, je tudi zadetek v polno. Zato si upam trditi, da imamo v Ljubljani relativno dobro urejen javni promet. Sploh, če sem štejemo še Bicikelj. Izposojo koles, ki se je med Ljubljančani dobro ptijela. In pa dejstvo, da LPP pripravlja novost. 20 električnih vozil, ki bodo vozila tudi na tistih območjih, kjer so avtobusne linije manj frekventne.

Kar se pa samih voznikov tiče ... nekateri so pravi šarmerji. Face. Taki ... za pogledat. In mi je včasih prav zabavno opazovat prizor, ko se katera od mlajših dam zaplete v debato z voznikom avtobusa. In jo gledam ... saj veste, kako je pri ženskah, ko imajo opravka z moškim, ki jim je fizično všeč. Trebuh noter, prsa ven, božanje po vratu, igranje z lasmi.... In si mislim: ''O, ja. Ta bi lahko danes padla za domovino...''

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Dreamstime.com