Trije Ljubljančani smo sedeli na terasi našega priljubljenega lokala, srkali vsak svojo pijačo in se kvalitetno zastrupljali s cigareti. Na škatlici sicer piše 'Made in EU', a sem prepričan, da je tobak zrasel nekje v Bosni ali Makedoniji. Skratka, trije mušketirji na kupu. Dva kolega, ki v Šiški oziroma, če smo še bolj natančni, v Dravljah, živita že celo življenje in jaz, ki sem ravno pred kratkim praznoval prvo obletnico življenja v Ljubljani.

Opazovali smo dogajanje za sosednjo mizo. Eden izmed lokalnih šminkerjev je, po njeni rdečici in nasmehih sodeč, uspešno osvajal simpatično, čedno, greha vredno gospodično, ki smo jo v našem koncu videli prvič. Takrat pa eden izmed kolegov reče: "Stari moj, ti južni fantje nam poberejo vsa dekleta. Imajo šarm, imajo jezik, znajo nasmejat. Potem pa ženske z mokrimi hlačkami vse zmešane blodijo po Šiški, mi pa na suhem. Ker smo hladni, zadržani, nekomunikativni." Glasno sem se zakrohotal. To o slovenskih moških, ki so zadržani, hladni in nekomunikativni, je pa, oprostite, čisti stereotip. Ker po tej logiki bi morali biti vsi Nemci nacisti, vsi Američani debeli in vsi Škoti škrti. Poigravanje s stereotipi je vedno nevarno.

"Stari, ne boš verjel... tudi jaz imam nekaj južne krvi v sebi, pa roko na srce nisem ustvaril neke zavidanja vredne kariere serijskega osvajalca žensk." Skoraj so mu oči ven padle. "Dule, kaj ti imaš korenine tam preko Kolpe? Ne bi si mislil. Ne zgledaš tak." Nisem bil užaljen. Njegov ton glasu mi je dal vedet, da ta izjava ni mišljena kot provokacija. Niti ne kot neka nestrpna oblika nacionalizma. Navsezadnje je priletela iz ust človeka, ki mu je to, kaj je nekdo po narodnosti, še najmanj pomenbno od vsega. Če odraščaš v Dravljah, na Brilejevi, to pomeni, da si odraščal med otroci iz vseh vetrov. Od Makedoncev in Albancev, do Srbov, Bosancev, Hrvatov. Ja, Brilejeva je pač Jugoslavija v malem. Tu se ljudi ne ocenjuje po narodni pripadnosti,, pač pa po obnašanju. Odnosu. Njegova življenjska filozofija je vedno bila nekaj v smislu - Če je nekdo do mene človek, me ne zanima njegova barva kože, priimek, niti to v katerega boga verjame.

Vseeno pa me je njegova izjava presenetila. Kako pa naj bi bil videt klasičen 'južnjak'? Trenirka s tremi črtami? Verižica, zapestnica in gel v laseh? Dečko, ki je ponosen lastnik Golfa z zatemnjenimi šipami, se sem in tja popraska  po genitalijah in pljune na pločnik, čeprav se to ne spodobi?

Moje razmišljanje o tem je prekinil kolega, ki je udaril z izjavo: "Šiška bi morala bit samostojna občina. Ali še bolje... avtonomna pokrajina." "Najbolje, da naredimo referendum", mu rečem. "Ja", odvrne. "Veš, ti si Ljubljančan le leto dni. Premalo, da bi vedel, da smo Šiškarji posebni. Drugačni." Aha. Verjetno v vsaki ljubljanski mestni četrti to mislijo. Ampak ne, mi v Šiški smo res odbiti... In priprave na referendum so v polnem teku. Hec ali pa tudi ne... Ob vseh občinah, ki jih premore naša mala Slovenija, je vse mogoče.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir in Jaka Jaklič

Slike: Shutterstock, Dreamstime