Odločitev je padla. Z njo bom stopil v kontakt... Dan po tistem, ko sem ji v njeno pisarno dostavil pismo, glede na razmere in okoliščine se mi je to zdela rahlo odštekana, vendar primerna oblika komunikacije, sva se srečala na stopnišču. Zagledala me je in zardela. "Zardela je, stari moj", sem si mislil. Super. Ampak, ali je to dober ali slab znak? Hm.… Pozdravila sva se in šla drug mimo drugega. To je bil pravzaprav najin prvi kontakt.

Od takrat naprej sva se srečevala še dostikrat. Razumljivo, oba sva bila v isti stavbi. 'Moj' oddelek je bil nadstropje nižje kot njena pisarna. Dajala je očitne znake, da sem ji všeč. Sicer je to počela prikrito, diskretno kot ženske to znajo pa vendar... Bilo je jasno, da ji nisem antipatičen. A dobiti jo na samem, je bila misija nemogoče. Vedno je bila v družbi ene ali dveh kolegic. Moj sostanovalec v sobi pa me je spraševal : “Kaj je bilo, ali ti je odpisala ali ne?” Temu njegovemu vprašanju je vedno sledil moj strupen pogled. Bo že, bo že. Ko zdaj gledam nazaj, še danes ne vem. Sem bil res tako naiven, da sem verjel, da mi bo odpisala na pismo? Morda sem bil preprosto preveč zaljubljen. Veste, jaz imam to neverjetno sposobnost, da se vsakič znova zaljubim v napačno žensko. Še danes mi ni popolnoma jasno, kako mi to uspe ampak tako je! Razumljivo je, da se specializantka psihologije ne sme zaplesti v kakršenkoli odnos s pacientom tudi v primeru, če je simpatija obojestranska. Tovrstna avantura namreč dekle lahko stane službe in njena kariera se lahko zaključi, še preden se je sploh dobro začela. Pri teh stvareh je treba biti previden.

Dober teden pred koncem moje hospitalizacije, sem svojega psihiatra, s katerim sva v tem času zgradila res lep odnos, bil je namreč edini psihiater doslej, ki me ni razočaral, prosil, če bi lahko dobil napotnico za razgovor pri psihologinji. Pri tisti, nadstropje nad nami. Nekaj časa me je gledal, nato so se mu ustnice razlezle v nasmeh. Vedel sem, da ve, zakaj se v resnici gre. In on je vedel, da jaz vem, da on ve. Tisti dan, ko sem bil uradno odpuščen, ko je bila moja hospitalizacija zaključena in kovčki pripravljeni za pot domov. sem se z napotnico v roki odpravil v zgornje nadstropje in upal, da bo moja nesojena “dama v rdečem” za spremembo v pisarni sama. Da se vsaj posloviva na en tak lep način in, da mi jo končno uspe povabit na kavo. V trenutku, ko jaz ne bom več pacient se seveda odnos med nama lahko bistveno spremeni. Nobenih zadržkov ni več. Saj razumete, kajne. Potrkam. Odpre mi njena sodelavka. Pogledam v strop in si mislim… pa ne no. Vseeno sprejmem izziv, pod pretvezo, da sem prišel na terapevtski razgovor. Z namenom, da dobim termin – datum za terapijo. Toda rjavolaska je po nekaj minutah pogovora očitno dojela, da pri vsej tej stvari nekaj smrdi. Postalo mi je jasno, da na tak način ne bomo prišli daleč. Poslovil sem se od obeh. Prisrčno, prijazno, vljudno. Naredil sem največ, kar sem v danih razmerah lahko. Dekle ima mojo telefonsko številko. Če jo zanimam, me bo kontaktirala, če ne pa, draga moja rdečelaska, hvala, ker si moje bivanje na psihiatriji naredila bolj znosno in bolj prijazno. Adijo, pa zdrava ostani!

Prvi dnevi, celo prvi tedni po tistem, ko prideš s psihiatrije, so težki. Spet potrebuješ nekaj časa, da se privadiš na življenje v civilizaciji. Da se vrneš nazaj v tiste stare tirnice. Na njo sem poskušal misliti čim manj in jo izbrisati iz svojega spomina. Seveda lažje reči kot storiti. Nikakor mi ni šla iz glave. Vonj njenega parfuma, kristalno modre oči, tisti rdeči lasje.… Za znoret, vam rečem. Za znoret! Bolj kot so minevali dnevi in tedni, bolj sem bil prepričan, da bo sčasoma ta privlačna rdečelasa dama le še lep spomin. Eden redkih lepih spominov na čas, preživet v 'deželi živih mrtvecev'. In še ena 'napačna' ženska. Še ena tistih, v katero sem se zaljubil pa se ne bi smel.

Nato pa jo, skoraj tri mesece po tistem, ko sva se videla zadnjič, opazim v mestu. Rahlo jo potrepljam po ramenu. Zdrzne se, se obrne in me prepozna. Šla sva na kavo. Razložila mi je, da mi ni odpisala na pismo, ker ji etični kodeks tega ne dovoli. Pa pa ji je bil moj način komunikacije všeč. Ah, res je  simpatična, komunikativna, iskrena punca. A še preden bi si jaz v svoji glavi lahko začel domišljat, da bi med nama karkoli lahko bilo, me postavi na trdna tla. Pove mi, da je lezbijka. Odkrito, neposredno, brez sramu. Všeč so mi taki ljudje, a sem bil vseeno malce šokiran, priznam. Lezbijka? Zato je njena sodelavka v pisarni takrat reagirala tako ostro kot je. Branila je.… svojo punco. Vau! Torej so bili vsi njeni pomežiki in nasmehi le neka igrica? Očitno sem bil hvaležen material za še en psihološki preizkus. Krasno. Lahko zaploskam sebi. In svoji neverjetni naivnosti. Ona pa... Diplomirana psihologinja, ki se ne zaveda, da se z iskrenimi čustvi neke osebe ne moreš igrati. Čustva pač niso lego kocke...

Nikoli več si ne bom dovolil, da se v neko žensko zagledam na tak način. Nikoli več. Pa prosim, ne mi o zarečenem kruhu, ki se ga največ poje. Ne maram kruha.

Napisal: Dušan Jambrošič

Uredila: Urška Košir

Foto: Dreamstime